Meta Mežan
Mežan

Življenjepis

O meni


Svojo pot v umetnost sem začela že zgodaj, odkar pomnim sem kaj ustvarjala. Medtem, ko so drugi otroci prodajali limonado, sem na svoji “stojnici” prodajala doprsne kipce. Nikoli se nisem spraševala, ali izbiram pravo pot, kajti ustvarjanje je postalo del mojega vsakdana.  Po končani gimnaziji sem se vpisala na Pedagoško fakulteto, smer Likovna pedagogika, vendar sem študij kar kmalu tudi opustila. Mislim, da takrat še nisem bila dovolj zrela za formalno izobraževanje. Vendar nikakor nisem nehala ustvarjati, v tistem obdobju sem največ slikala v tehniki akvarela. Kasneje sem se vpisala še na Visoko šolo za risanje in slikanje, ker pa sem čutila, da tudi tu nisem našla tistega, kar sem želela, sem se po končanem 2. letniku izpisala. Po tem sem ustvarjala svoja prva večja dela v tehniki akrila na platno. Preizkušala sem veliko različnih medijev in iskala lasten izraz, vendar mi je slikarstvo ostalo najbližje. Leta 2018 sem bila po pregledu portfelja sprejeta na Univerzo v Coventry-ju, smer umetnost in ilustracija, kjer trenutno zaključujem  dodiplomski študij in kjer se ukvarjam predvsem z grafiko, ki je postala pomemben del mojega življenja.  

O delu


Ovire s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju so razlog za moje ustvarjanje. Odnos, ki ga imamo do osnovnih življenjskih funkcij, občutkov, postavljam pod vprašaj. Najbolj pogosta fraza, ki jo slišim v pogovoru o teh stvareh je: "Tako pač je." In sama rada rečem: “tako ne more biti.” Zato ustvarjam. Človek je pogosto v konfliktu sam s seboj in pričakovanji družbe, včasih to izpostavim, drugič pa to zakrijem v absurd, ker ne moremo vedno vsega jemati resno in včasih tako lažje “prebavimo” problematiko. Glavni cilj, ki ga v delu zasledujem je na nek način simbioza. Sprejemanje sebe in drugih z vsemi človeškimi “napakami”. Oklestenje družbenih norm, ki nas ovirajo in se razvijajo v neprijetne občutke, ter nam grozijo, da je vsak sam, čeprav si vsi delimo izkustvo življenja. Poudariti želim, da je človek v osnovi človek, da je velik nesmisel, da koncepti, ki jih je človek izumil, dobijo večjo vrednost, kot jo ima življenje. To je največji absurd današnjega časa. 

Razstave in projekti

Leta 2014 sem sodelovala v skupinski razstavi z naslovom Prostori, sledi in sence, v okviru festivala Lezbična četrt. 

Leta 2016 sem oblikovala program kreativnih delavnic za Športne počitnice, v gozdni šoli Mozirje, kjer sem program tudi izpeljala. 

Leta 2018 sem sodelovala na skupinski razstavi Air4 v galeriji Ravnikar. 

Nagrade, rezidence in štipednije

Prejela sem tri nagrade za prvih 10 finalistov za umetnino meseca ArtOpen, za risbo meseca maja 2017 in aprila 2018, ter za sliko  meseca junija 2017. 

Sem tudi prejemnica štipendije Ministrstva za kulturo za dodiplomski študij v tujini.